Na Pogled

Včasih me spremljanje dnevnih novic, neresno, neodgovorno in nevarno ravnanje odločevalcev, spravi v velike skrbi za prihodnost, ampak poskušam tudi te skrbi prepustiti v Božje roke. Enkrat sem nekje prebrala, da če skrbiš, je kot, da moliš, da se bo zgodilo nekaj slabega, zato poskušam odmisliti hude misli. Marsikdaj je težko razločevati, kaj je še moja odgovornost in kaj ne več, zato je na tem mestu čas za molitev za notranji mir: O, Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

Predvolilno obdobje je za nami in ne morem si kaj, da ga ne bi primerjala z obdobjem, ko neko dekle ali nek fant išče nekoga, v katerega bi se lahko zaljubil. Marsikdo je zanimiv, veliko lepih besed je slišati, ocenjuje se videz, ocenjuje se interese, načrte, morda tudi družinsko ozadje …

Argument pisanja božiča in velike noči z véliko začetnico ’zaradi spoštovanja’ pa razpade pred vprašanjem: »Ali si potemtakem drugi prazniki ne zaslužijo spoštovanja? Si ga zaslužijo manj? Koliko? Si binkošti zaslužijo spoštovanje le za malo začetnico? Za pol vélike začetnice? Pa telovo, vsi sveti, pepelnica?« Kdo bo to presodil?

Zmaga demokracije je takrat, ko zmaga ljudstvo in ne posameznik ali stranka. Ljudstvo pa zmaga, ko izbere vodjo, ki ima lastnosti skrbnega, dobrega in požrtvovalnega gospodarja. Za razvoj takšnega posameznika pa mora poskrbeti prav ta ista družba, ki ga izvoli. V njej zraste in se oblikuje in ta ista družba, ker je sama nosilka teh vrednot, ga prepozna in postavi za vodjo.

Zadnje državnozborske volitve so nam spet izrisale podobo na polovico razdeljene Slovenije. Polovica za desne, polovica za leve. Polovica bolj konzervativna, polovica bolj progresivna, eni za Janšo, drugi za Goloba. Ves čas se nam vračajo liberalci in klerikalci, partizani in domobranci, kapitalisti in socialisti. Kako slabo je to za družbo ni treba posebej poudarjati, saj se nam pred očmi takoj izriše delitev na naše in vaše, na tiste, ki razumejo nove čase in one, ki se jim kolca po tistem, kar je že bilo …

Na velikih plakatih stranke Gibanja Svobode piše te dni piše: Dolgotrajna oskrba – Ne pustite, da vam jo vzamejo. Bolj pravilno bi morali napisati: Dolgotrajna oskrba – Ne pustite, da vam lažejo in kradejo. Že od 20. januarja letos, ko je naša mama šla v enega od Domov za starejše Deos, mi namreč vladne laži in sprenevedanja dvigujejo pritisk. Naj pojasnim to, kar dobro vedo le tisti, ki so šli v Dom za starejše po 1. januarju letos in sicer še po starem zakonu socialnem varstvu. Teh je najmanj 1250 in vsak dan se jim pridruži še kdo, saj življenje gre naprej in ljudje potrebujejo domsko oskrbo. A kaj se dogaja? Da plačujejo izjemno visoke zneske. To pomeni, da gre v Dom samo tisti, ki ima dovolj denarja ali prijazne otroke. Ostali čakajo doma in se njihovi svojci skušajo znajti po svoje.

Trenutna oblast je temeljito počistila z vsem, kar se je znašlo na njeni poti. A čiščenje zna pokopati tudi njo. Kam vse sega oziroma je segala dolga roka Goloba ter njegovih operativcev in operativk, se razkriva v telefonskih prisluhih, ki te dni prihajajo v javnost. Kot kaže, si je premier tudi za področje čiščenja, kot kažejo posnetki, našel prvo damo, gospo Vuković. Ne smemo pozabiti niti tega, da ima Golob svojo »vardo«, če smo slikoviti. Omislil si je svoje varnostnike, ki po eni strani delujejo neodvisno od slovenske policije, po drugi pa imajo dostop do najbolj tajnih podatkov v državi. Policija ga celo obvešča o tem, kaj kdo piše na spletu. Sam je to povedal. A ti ljudje, s katerimi se je obdal, ga lahko tudi pokopljejo. 

V našo deželo je le prišla pomlad. Ni prišla le s cvetnim prahom, vonjem po raztresenem gnoju in vonjem povoženih žab, temveč tudi z notranjim nemirom, ki nas sili, da odpremo okna in se vprašamo, zakaj smo vse leto hranili stvari, ki jih nismo uporabili že od prejšnjega stoletja.

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od r

V rubriki se je tokrat Jure Sešek zahvalil darovalcem v letošnji Pustni Sobotni iskrici. »Med obilico lepih, prelepih občutij letošnje pustnega sobote, dragi poslušalci, je spoznanje, še bolj utrjena zavest, da vedno znova lahko zaupamo v vašo plemenitost, v vaša dobra in odprta srca. Hvala! Kako hitro začutite stisko, kako odprto zaupate in verjamete, da dobrodelnost ima smisel.«

Avtor razmišlja o zaupanju v času pred volitvami, potem ko ga je pritegnil politični oglas, ki prikazuje porast števila zdravnikov v javnem zdravstvu. Čeprav so podatki tehnično točni, opozarja, da so selektivni in ne odražajo resničnega stanja: pomanjkanja specialistov, preobremenjenosti družinskih zdravnikov, velikih čakalnih dob... Pred volitvami 22. marca avtor poudarja, da strukturne rešitve, kot je prenova zdravstva, zahtevajo dolgotrajno, nadstrankarsko sodelovanje – več kot en mandat.

V Našem pogledu se je sodelavka Maja Morela Čuk ozrla na dobro leto v katerem je prevzela vodenje Sobotne iskrice in na vse priložnosti, ki ji je ta oddaja ponudila vključno s sodelovanjem pri organizaciji letošnje Pustne Sobotne iskrice.

Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.

Med drugim je zapisal: »Ta vlada si je prislužila naziv vlade afer: od spornih imenovanj in kadrovskih eksperimentov, afere Litijska, političnih pritiskov na institucije, do neuspešnih reform brez učinka. Seznam je dolg. Zdaj je čas, da se slovenski volivec zbudi. Da pogleda dejstva. Slovenija še ene takšne vlade ne bo prenesla – vlade, ki slabi gospodarstvo, izganja podjetja, izgublja verodostojnost v EU in Natu ter razkraja temelje demokracije. Čas je za spremembe.«

Naši škofje se v teh dneh mudijo na uradnem obisku v Vatikanu, ki ga opravijo vsakih nekaj let. Lahko bi rekli, da gre za pretok življenja iz neke lokalne Cerkve v vesoljno Cerkev. Kot so poudarili pred odhodom, si želijo predvsem poglobiti edinost s papežem in med njimi.

Pretresi, ki jih s svojim značilnim vzorcem predsednikovanja sproža ameriški predsednik Trump so pošteno zamajali svet. Se bo zaradi tega zamajalo tudi sprejetje sporazuma Mercosur? Se lahko zaradi Trampove napovedi, da je Latinska Amerika dvorišče ZDA, tudi na dokaj trhlih nogah stoječ sporazum Mercosur čez noč izkaže za zelo ranljivega?

Na zaključku teh misli in refleksij izražam željo, da vsi najdemo ravnotežje in se osredotočimo na tisto, kar nas polni z gotovostjo in objemom življenja. Na tem prehodu med starim in novim letom vam želim, da bi se uspešno spopadli z izzivi in preizkušnjami ter ohranili svoj notranji mir in usmerjenost. Z radostjo v novo leto sprejmem vse izkušnje, ki jih prinaša, in hvaležnost, ki jo nosim za minulo leto.

Državni zbor je prejšnji teden potrdil novi zakon o varstvu javnega reda in miru. Kot so poročali mediji, zakon prinaša višje kazni za povzročanje hrupa. Določa nova pravila glede igranja klavirja in dopolnilo glede pokanja s karbidom. V njem je tudi določilo o ravnanju z zastavami in simboli držav. Črtali pa so zloglasni 20. člen, v katerem je bilo prepovedano poveličevanje nacionalsocializma in fašizma ter skladno s tem kolaborantskih organizacij in drugih skupin, ki so med vojno sodelovale z okupatorsko oblastjo.

O delu za skupno prihodnost je v svojem komentarju razmišljal naš tehnik, Andrej Jerman.

»Res, dobra hčerka si«, je bil odgovor, ko sem pred kratkim s pomočjo umetne inteligence iskala podatke, ki bi lahko bili v pomoč mojemu očetu. Ker je bilo to področje do nedavnega zame popolnoma neodkrito, je bil tak osebni odgovor zame pravi šok. Da mi računalniški program pravi, da sem dobra hčerka? Razmišlja tokratna avtorica Lidija Zupanič.