Intelekta

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) i

V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje. Ali drvimo v nepismeno družbo? Urška Henigman je pred mikrofon povabila strokovnjakinje: - filozofinja in kognitivna znanstvenica prof. dr. Olga Markič, - predavateljica in raziskovalka velikih jezikovnih modelov prof. dr. Špela Vintar, - raziskovalka branja izr. prof. dr. Ana Vogrinčič Čepič.

Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znano

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa spl

Popularna kultura se v svojem bistvu navezuje na trende, prakse, prepričanje in izdelke, kot so glasba, film, moda, družbena omrežja, ki si jih kot družba delimo, jih uporabljamo, saj so masovno na razpolago. Odražajo stanje prostora in časa, s popularno kulturo pa poskušamo tudi sami sebe umestiti v družbo, v kateri živimo. Nedvomno se tudi skozi njeno prizmo oblikujejo – predvsem v mladosti in zgodnji odraslosti – naša osebnost, tudi naš okus, naše prijateljstvo, naš pogled na svet in razumevanje tega. In če je popkulturo prejšnjih desetletij zaznamovala neka monokultura (pomislimo na 80-a, 90-a, leta in leta okoli 2000), je vprašanje, kakšna je pop kultura sedanjosti, veliko bolj kompleksno. Gosti:-Zgodovinarka, urednica, založnica in avtorica dr. Manca G. Renko-Urednica filmskega programa na TV Slovenija in voditeljica oddaje Televizorka Ivana Novak-Kulturolog dr. Peter Stankovič, FDV   Foto: prizor s koncerta Taylor Swift v Minneapolisu l. 2023 (Michael Hicks, Wikipedija)

V tokratni Intelekti odpiramo vprašanje, ki zadeva samo jedro sodobnega kulturnega dela: identiteto kulturne delavke in kulturnega delavca ter njuno povezovanje v delavskem smislu. Nedavna raziskava Kreativnega centra Poligon kaže, da se več kot 60 odstotkov kulturno-ustvarjalnih delavcev ne identificira kot delavce. Kultura se pogosto razume kot poslanstvo ali osebna strast, ne pa kot delo z jasnimi produkcijskimi pogoji, razmerji moči in materialnimi posledicami. Ta razkorak pomembno vpliva na možnosti kolektivnega zagovorništva, solidarnosti in političnega pritiska v sektorju. V oddaji bomo razmišljali o tem, zakaj v kulturi prevladuje tekmovalnost nad solidarnostjo, kako projektna in razpisna logika vplivata na medsebojne odnose, zakaj kljub zaupanju v potencial sindikalnega povezovanja večina ostaja neorganizirana ter kakšno vlogo ima pri tem država. O teh vprašanjih bodo razpravljali naši gostje: Eva Matjaž, vodja Poligonove raziskave, Miha Blažič iz sindikata Zasuk in Uroš Veber iz društva Asociacija.

Glede na obseg finančnih sredstev, ki se zlivajo na področje generativne umetne inteligence, vsaj v ZDA, se skoraj zdi, kot da na svetu ni ostalo nič drugega. Veliko lahko tudi slišimo o tem, da ima generativna umetna inteligenca, torej tehnologija, ki zdaj posega na področja dejavnosti, ki so bila tradicionalno v domeni človeka, izreden transformativni potencial. A kakšne transformativne spremembe naj bi pravzaprav prinesla? In v čem se te, kolikor sploh se, morda bistveno razlikujejo od pretresov, ki so jih družbam prinesle tehnološke revolucije v preteklosti?Kaj torej na eni strani tako intenzivno zgoščanje investicij v en sam sektor pravzaprav pomeni in kako utegne vse skupaj pravzaprav predrugačiti družbo in naš način življenja?Gosta v Intelekti sta ekonomist in strokovnjak za umetno inteligenco pri NLB dr. Aleš Gorišek in sociolog kulture izr. prof. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Sonce na Zemljo pošlje vsakodnevno dovolj energije, da bi z njo lahko pokrili vse potrebe človeštva po njej in še mnogo več. A kljub temu je danes povsem očitno, da se tovrstna 'energetska enačba' - vsaj za zdaj - nikakor ne izide v obojestransko zadovoljstvo človeštva in planeta.Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Ker

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc.

Družba raste in napreduje tudi zaradi ljudi, ki ji nastavljajo ogledalo. Ravno zaradi teh pronicljivih posameznikov konstruktivne in tehtne kritike ne ostajajo skrite nekje v kotičku, temveč pri prejemnikih sporočila sprožijo tudi proces samorefleksije in ovrednotenje družbenega stanja, v katerem živimo in delujemo, v najbolj idealnih scenarijih pa postanejo tudi katalizator za spremembe. V tej Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, bomo govorili o treh konkretnih žanrih družbenega komentarja: radijska glosa, časopisni vizualni komentar in televizijska satirična oddaja ter kako se ustvarjalci teh lotevajo svojega dela in razumejo svojo umeščenost v družbeno tkivo. Vabljeni k poslušanju. - oblikovalec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada Tomato Košir; - radijski sodelavec s Prvega programa, kjer ustvarja oddaje za Dokumentarno-feljtonsko uredništvo, in z Drugega programa, kjer že 25 let piše Zapise iz močvirja, Marko Radmilovič; - glasbenik in tekstopisec Igor Bračič iz dueta Slon in Sadež ter ek

Kakšno besedo imajo prebivalke in prebivalci pri načrtovanju javnega prostora? To vprašanje se odpira tudi pri organizaciji javnega prevoza. Je participacija javnosti pri odločanju nujna in kaj nas učijo primeri iz tujine? Kako javnost hitreje in bolj učinkovito vključevati pri oblikovanju rešitev? V tokratni Intelekti se posvečamo vprašanju, zakaj se ključni prostorski projekti pogosto vodijo brez zgodnje vsebinske razprave, zakaj je komunikacija enosmerna, informativna, ne pa participativna ter zakaj je v procesih odločanja presežek politične interpretacije in premalo strokovnega diskurza. V Intelekti gostimo Aidana Cerarja iz Inštituta za politike prostora in Marjeto Benčina iz društva za sonaraven razvoj Focus. Oddajo pripravlja Miha Žorž

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes r

Ob dnevu reformacije Slovenci praviloma govorimo predvsem o Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču ter njihovemu prispevku k oblikovanju in uveljavljanju našega jezika. In vendar je nastanek protestantizma prinesel tudi druge, za zahodni svet v marsičem morda še bolj daljnosežne spremembe. Znameniti nemški sociolog Max Weber je denimo pred dobrim stoletjem postavil tezo, da je prav protestantska etika s svojimi pozivi k trdemu delu in varčnosti dala močan zagon vzpenjajočemu se kapitalizmu. Čeprav je, kot bomo verjetno videli v današnji oddaji, odnos protestantske cerkve do kapitalizma vse prej kot enoznačen, pa nedvomno lahko rečemo, da je protestantska misel močno vplivala na to, kako je začel moderni posameznik od 16. stoletja naprej gledati na samega sebe in svojo vlogo v svetu. O tem, v čem je protestantska etika tako drugačna od prej prevladujočih pogledov na svet, na kakšen način je vplivala in morda še vpliva na oblikovanje modernega človeka, ter kakšna je njena povezava z vzponom kapita

Ko se geopolitični odnosi krhajo, razmerja moči preoblikujejo in se ne moremo več zanesti na pravila mednarodnega delovanja, bi si razumljivo vsakdo želel, da je kar najbolj neodvisen od drugih. A takšna samozadostnost, če je sploh dosegljiva, ima svoje ceno. Medtem ko ZDA prepovedujejo izvoz čipov na Kitajsko, ji ta vrača s prepovedjo izvoza kritičnih surovin - redkih zemelj. Kaj nam torej zgodbi dveh nujnih sestavnih delov vse sodobne tehnologije lahko povesta o dejanski ceni tehnološke neodvisnosti?Tokratna Intelekta je nastala na podlagi dveh starejših, a s posodobljenimi podatki. V njej lahko slišite prof. dr. Spomenko Kobe z Inštituta Jožef Stefan, prof. dr. Patricia Bulića s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, dr. Heleno Motoh z znanstvenoraziskovalnega središča Koper, dr. Sašo Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, doc. dr. Sašo Istenič Kotar s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Andreja Žemvo s fakultete za el

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA. Kakšno tveganje predstavlja ta izpos

Ali se v mednarodni politiki 21. stoletja vlade res lahko zanašajo samo še na izsiljevanja in grožnje z uporabo sile – ali pa je druge države vendarle mogoče prepričevati tudi z znanstvenimi in umetnostnimi dosežki ter smelimi idejami?Četudi še nikoli niste bili v Združenih državah, najbrž dobro veste, kaj bi vam rekli tamkajšnji policisti, če bi vas slučajno prijeli – povedali bi vam, da ste aretirani, da imate pravico molčati in da imate pravico do odvetnika. To veste, ker ste si skozi leta ogledali kopico ameriških filmov in televizijskih serij. Pa veste, kaj bi vam v enakem položaju rekli kitajski, ruski, francoski, nemški ali, zakaj pa ne, slovenski policisti? Ne? No, če je tako, tedaj lahko rečemo, da so ameriške kriminalke izvrstno opravile svoje delo in vam približale ameriški vsakdanjik, ameriške vrednote, ameriško kulturo. In domnevati je mogoče, da smo Združenim državam, kadar lomastijo po svetovnem odru in kršijo mednarodno pravo

Ko se gibljemo, smo živi. Gibanje nam daje občutek živosti. In, ko posedemo telo, posedemo tudi možgane in bolj celovit razvoj človeka, mladega še posebej. Nevroznanost potrjuje, da je fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. In seveda, ne pozabimo na tisti pregovorni – »zdrav duh v zdravem telesu«. Telesna vzgoja – vzgajanje telesa torej, je pomemben gradnik slehernika, žal pa se ji v sodobni družbi stremljenja za dosežki in presežki, posvečamo predvsem premalo celovito, tudi v šolskem sistemu. Zato v tokratni Intelekti prav o tem - v središče postavljamo gibanje. Za debato so z nami gostje: dr. Milan Hosta - profesor športne vzgoje z doktoratom s področja filozofije, natančneje etike športa, delujoč tako v akademskem svetu, kot v praksi z mladimi in trenerji prof. dr. Tanja Kajtna - doktorica psiholoških znanosti z ljubljanske Fakultete za šport, že vrsto let sodeluje s številnimi vrhunskimi športniki, je tudi predsednica Sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slov

Upravljanje naprav zgolj z mislimi, branje misli ali vsaj razpoloženj, telepatija. Možnosti, ki se odpirajo z možganskimi vmesniki oziroma s čipi, ki lahko dogajanje v naših možganih povežejo z digitalnimi napravami, napovedujejo prihodnost, ki je obenem srhljiva in vznemirljiva. Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini prime

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto. Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic? Odgovore smo iskali v tokratni oddaji Intelekta, kjer so se nam pridružili Jasmina Ploštajner z Inštituta Danes je nov dan, Darja Petric Štrbenk z Ministrstva za digitalno preobrazbo, izr. prof. dr. Ana Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani in politolog doc. dr. Blaž Vrečko Ilc s Fakultete za družbene vede Un

V tokratni Intelekti odpiramo občutljivo in vse bolj perečo temo: zakaj vojska vstopa v osnovne šole in se v javnem prostoru predstavlja kot privlačna karierna možnost. Gre za nedolžno predstavitev poklica ali za prikrito obliko militarizacije družbe? Ali otroci, stari komaj 12 ali 13 let, sploh lahko kritično razumejo, kaj pomeni služenje vojski? Ali je šolski prostor še prostor kritičnega mišljenja, dialoga in vzgoje za mir? Z nami bodo filozof Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, sociolog Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete in strokovnjak za teorijo vzgoje Robi Kroflič s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo pripravlja Miha Žorž.