Zgodbe

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?Noč smo preživeli v obratu Viale 1 z vodjo izmene Domnom Vojinovićem in mehanikom Žigo Renkom.

Janez Žakelj oziroma danes John Zakelj je bil rojen leta 1948 v taborišču v Avstriji, s starši je kot begunec leto pozneje pripotoval v Združene države, v Cleveland. Od leta 1970 živi v Saint Paulu, glavnem mestu zvezne države Minnesota, ki te dni polni naslovnice in družbena omrežja zaradi nasilnega delovanja agentov Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE). Kako on in njegova hči Cecilia spremljata razmere? Kako spremenjena je ameriška družba pod Trumpovo administracijo, kakšno je vsakdanje življenje?

V osrčju UKC Ljubljana tudi ponoči neprekinjeno deluje sistem, od katerega so odvisne jutranje vizite, nujni posegi in življenja pacientov. V največjem medicinskem laboratoriju pri nas smo se pridružili tisočim vzorcem krvi in urina ter laboratorijskim strokovnjakom, ki tudi ponoči skrbijo, da so izvidi pravočasni in zanesljivi. Kaj se tam dogaja med sedmo zvečer in sedmo zjutraj? Preverjamo pri Franku Studnu in Maši Štebih (KIKKB).

Faramarz Ghobadian je bil nepremičninski agent v Teheranu. Po neuspešnih protestih za demokratizacijo je leta 2009 moral zapustiti Iran. Prek Turčije in Nemčije je prišel v Ljubljano, kjer zadnja leta uspešno vodi orientalsko restavracijo. Fari ima dva majhna otroka. Nekoč jima želi pokazati tudi njuno domovino. Ob najnovejših krvavih protestih v Iranu se je zato močno angažiral. Pojasnjuje, kaj je v ozadju obračuna oblastnikov s protestniki. Pripoveduje, kaj se dogaja njegovim sorodnikom in prijateljem. Razmišlja, kakšne so iranske alternative in zakaj je Donald Trump lahko najboljša rešitev med številnimi slabimi možnostmi.

Elizabeth Griffin je Američanka, ki od leta 1993 živi na Opčinah. Domuje v stari železničarski stavbi ob opuščeni progi, po kateri je nekoč vozil tudi Orient Express. Angleščino poučuje na slovenskih šolah in s pretanjeno, neobremenjeno distanco opazuje odnose med dvema narodoma na Kraškem robu. Slovence in Italijane spoznava tudi med vrtnarjenjem; na blokovskem dvorišču je uredila tudi gredico v spomin na pokojnega očeta, ki jo je ob pomoči svojih učencev poimenovala "tihi dom".

Grenlandija je zaradi teženj po zasedbi ameriškega predsednika Donalda Trumpa zadnje čase veliko v medijih. Vprašanje pa je, kaj sploh vemo o tem največjem otoku med Evropo in Severno Ameriko. Rožle Bregar je uveljavljen snemalec, direktor fotografije in režiser, ki ga poznamo po številnih naravovarstvenih filmih. Islandija je kot pravi njegov drugi dom, večkrat pa je obiskal tudi že Grenlandijo, kjer je pred skoraj desetimi leti z Juretom Breceljnikom posnel tudi film ‘Zadnji ledeni lovci’ o generaciji lovcev inuitske skupnosti v vzhodni Grenlandiji. Nazadnje je bil na Grenlandiji z jadrnico lansko poletje.

Ko se mi odpravimo v posteljo, si oni nadenejo uniformo. In ko pri nas zadiši prva jutranja kava, oni po dolgih urah dela ugasnejo luči. Na Valu 202 zaganjamo novo serijo oddaj o tistih, ki skrbijo, da se svet ne ustavi. Niti ponoči. Pridružite se nam v nočni izmeni. V prvem delu nas skozi spečo Ljubljano in svoj nočni delovnik popeljeta taksista.

Po slovenskih vaseh je še danes mogoče opaziti rdeče traktorje z velikim napisom Štore. Med letoma 1977 in 1985 so v novozgrajeni tovarni v bližini Celja, ki je delovala v okviru kooperacije Železarne Štore in italijanskega giganta Fiata, izdelali več kot 35 tisoč traktorjev različnih modelov. Tovarno, ki je zaposlovala tudi do 320 ljudi, so zaradi finančnih težav nenadoma zaprli pred natanko 40 leti. Kakšna je zapuščina legendarnih "Štoročanov"? Koliko domačega znanja je bilo v teh traktorjih? In kaj je bilo v resnici v ozadju propada proizvodnje? V radijskem dokumentarcu Vala 202 poleg zgodovinskega in gospodarskega konteksta slovensko industrijo traktorjev umeščamo tudi v širši okvir sodobnega kmetijstva in tehnološkega razvoja. Sogovorniki: Jan Golavšek (lastnik traktorja Štore), Emil Amon (nekdanji zaposleni), Marjan Mačkošek (dolgoletni član poslovodstva Železarne Štore), Viktor Jejčič (strokovnjak za traktorje), Igor Lukić (kmetovalec in mehanik).

"Halo, Dayton?!" Tako se je pred leti oglasila prodajalka v eni izmed sarajevskih mesnic, ki se je imenovala po Daytonskem sporazumu. Mesnica je propadla, nadomestila jo je igralnica. Zelo simbolično za mirovni sporazum, ki so ga novembra 1995 sklenili tedanji predsedniki Srbije Slobodan Miloševič, Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović in Hrvaške Franjo Tuđman. V Bosni in Hercegovini so od Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala triletna vojna, v kateri je umrlo več kot sto tisoč ljudi, pričakovali veliko, vendar je država 30 let po Daytonu še naprej močno zbirokratizirana, nerazvita in razcepljena. Na različnih ravneh ima država neverjetnih 14 vlad, nacionalistične težnje so kljub nekaterim dobrim praksam sobivanja vse močnejše, približevanje Evropski uniji je zastalo. Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine v luči reformiranja države, notranje politike in aktualnih geostrateških izzivov.

Alfama je stara lizbonska četrt, po kateri vozi tudi legendarni tramvaj številka 28. Razgledi s strmih ulic so fantastični, Alfama pa je tudi eno izmed središč za fado - unikatno portugalsko glasbeno zvrst. Felip Rebel je fizik, deloval je tudi kot novinar. Leta 2019 se je odločil, da zamenja svojo profesijo. Skupaj z ženo Claudio sta odprla majhen fado klub. Oba sta velika ljubitelja fada in sama ob pomoči prijateljev glasbenikov tudi igrata in pojeta.

Ksenia Ašrafulina ni tipična Lizbončanka. Pred štirinajstimi leti se je v portugalsko prestolnico preselila iz Rusije, kjer je končala diplomatsko akademijo. Samoironično se predstavlja kot samozaposlena diplomatka. Zaradi težke družinske zgodbe – njenega očeta so ubili – je izgubila upanje v svojo domovino. Nosi majico z obrisom avtomobila, v katerega izpušni cevi je zataknjen nagelj – simbol portugalske revolucije, ki je leta 1974 strmoglavila avtoritarni režim. Z majico Ksenia izraža svoja dva glavna boja: za demokratične spremembe v Rusiji in za bolj zeleno, mobilnostno ter kolesarjem prijazno Lizbono.

Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.

Zoran Kesić je znani srbski novinar in satirik, voditelj kultne oddaje "24 minuta sa Zoranom Kesićem." Je tudi vedno bolj prepoznaven stand-up komik. Ob njegovem gostovanju v Sloveniji smo se s Kesićem pogovarjali o razmerah v Srbiji, kaj lahko prinesejo protesti, odnosu do Evropske unije, kako se s humorjem boriti proti avtoritarni oblasti in zakaj je dobro, če nimaš šoferskega izpita.

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

Neodvisni dokumentarni fotograf iz Čila je dolga leta delal za New York Times. Prejel je štiri prestižne nagrade World Press Photo, bil je tudi fotograf leta v Latinski Ameriki. Pri svojem delu je Tomas Munita doživel marsikaj. Bil je tudi v Afganistanu, Pakistanu, Siriji. V Bangladešu je spremljal na stotisoče pregnanih pripadnikov muslimanske manjšine Rohinga, ki so se leta 2017 tja zatekli iz Mjanmara. Zdaj se posveča posledicam, ki jih imajo ribogojnice lososov za ekosisteme v čilskem delu Patagonije.

Bolivijski fotograf se je najprej izobrazil za gradbenega inženirja. Veščin upravljanja s fotoaparatom pa se je pozneje učil tudi na Danskem. Evropa mu ni tuja. V času študijske izmenjave se je ustavil tudi v Ljubljani. Metelkovo je omenil tudi med druženjem v bolivijskem Santa Cruzu, ko je kot DJ nad plesiščem skrbel za vzdušje v enem izmed lokalov. Kot dokumentarni fotograf se posveča predvsem okoljskim temam.

“Prisiljen, da razmišljam,” je verz enega izmed hitov skupine Prljavo kazalište. Hrvaški etnolog in antropolog Tomislav Pletenac je iz pesmi Heroj ulice razvil teze o vlogi in fenomenih popularne kulture v družbi, o angažiranosti, kakovostnem prostem času, ki ga sam zapolnjuje s prevajanjem Nicka Cavea v kajkavščino. Profesor Pletenac analizira tudi fenomen Thompsona, aktualna je njegova knjiga o priročnikih za samopomoč. Študijsko že vrsto let zahaja v Srebrenico. Pravi, da nas tudi dogajanje v Gazi opozarja, zakaj se moramo bati genocidne nravi. Moramo se naučiti nadzorovati temne človeške plati. Tudi s kritičnim razmišljanjem.

Zgodovinar Hrvoje Klasić je nedavno v ljubljanskem kliničnem centru snemal nov dokumentarec z naslovom Titova Jugoslavija. Hrvaški profesor in raziskovalec veliko nastopa v javnosti, jasno in glasno razlaga novejšo zgodovino, s poudarkom na nekdanji skupni državi in Hrvaški. V kontekst postavlja tudi sedanje dogajanje, od rekordnega koncerta Thompsona v Zagrebu, vzpona nacionalizma na Balkanu, obletnice genocida v Srebrenici, dogajanja v Gazi … Pravi, da je med ljudmi zgodovina kot samopostrežna trgovina – mnogi s polic vzamejo le tisto, kar jim ustreza. Ob napadih na rodni Sisak je bil hrvaški prostovoljec, a zaradi kritičnosti do ustaštva danes pogosto prejema grozilna sporočila. Tudi o aktualnih zgodovinskih prelomnicah, vlogi in odgovornosti zgodovinarjev, motiviranju študentov, mentorstvu diplome pevca kultne skupine Zabranjeno pušenje.