Komentar Tednika Druina

Letošnje volitve bodo ene najpomembnejših, najbolj usodnih v zgodovini naše mlade države. Se zavedamo resnosti tega trenutka, pomembnosti vsakega glasu? Ali pa nam ni mar za prihodnost naše domovine?

Ob slovenskem kulturnem prazniku, se včasih zdi, da kulturo dojemamo kot (najraje podarjen) čokoladni ali bonbon proti kašlju, a bi bilo ustrezneje, ko bi jo kot vsakdanji kruh – ali kot fizioterapijo. 

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

V času, ko se Cerkev na Slovenskem in v Evropi sooča s številnimi izzivi evangelizacije, je dragoceno doživeti papeževo bližino in njegovo očetovsko držo. Domov smo se vrnili okrepljeni v veri.

Leon XIV. je človek edinosti, še več, je služabnik in graditelj edinosti, ki nikogar ne osiromaši, ampak vse obogati.

»Človek ima dva merilnika časa, koledar in uro. Koledar razdeli čas v dneve, mesece in leta, ura pa v sekunde, ki se zvrstijo v minute, minute v ure, ure v dneve, dneve v tedne, mesece, leta, desetletja, stoletja in tisočletja. Samo človek uporablja uro, kar pomeni, da se zaveda minljivosti.«Tako je svoje razmišljanje o doživljanju časa v tedniku Družina začel frančiškan zlatomašnik Zdravko Jakop. 

Sveto leto je tudi leto sprave. Morda lahko božični stisk roke prinese novo upanje v ta naš nemirni svet.

Naša družba se že dolgo premika v nevarno smer – tja, kjer je človek merjen po uporabnosti. Družba brez ranljivih je družba, kjer odnosi postopoma izginevajo. Miselnost, ki življenje meri po koristnosti, je nevarnejša od glasnega konflikta.

Morda je eden najlepših odmevov Slovenskega knjižnega sejma ta, da nas vsakič znova povabi, naj ob dobri knjigi premislimo o svojem mestu v svetu, naj postanemo bolj pozorni do soljudi in bolj odprti za navdihe in spodbude Duha.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Sodelavci Karitas ne obupamo, ker tudi Bog ne obupa. V mnogih primerih lahko pomagata preprosta beseda in bližina, v drugih strokovna podpora, v najtežjih primerih pa lahko pomaga samo Bog. Sodelavci Karitas to ne samo verjamemo, ampak mnogokrat tudi občutimo. Res smo hvaležni za našo vero. 

Smrt pride sama po sebi. Ni treba strupa ali drugih nehumanih pripomočkov. Boljši so sveti zakramenti in blagoslov Marije Pomočnice. Oni nas zagotovo spravijo v nebesa.

Pri novinarskem delu sem v dobrih treh desetletjih videl in slišal marsikaj, tako da me stvari skorajda več ne presenečajo, a moram iskreno priznati, da sem se pri neki razpravi pred skoraj šestimi leti vendarle znašel v položaju, ko so mi od začudenega presenečanja oči skoraj padle iz jamic. Bilo je decembra 2019 v Zavodu sv. Stanislava, kjer so dijaki tamkajšnje klasične gimnazije priredili pogovor o že takrat zelo vroči tematiki – evtanaziji …

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči. 

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) so predlagatelji predstavili kot izraz sočutja in svobode, a v resnici pomeni globok preobrat v razumevanju človeka, prava in medicine. Gre za kulturni prelom – od kulture življenja h kulturi smrti. 

Vedno sem rad podpiral misijonske dobrodelne akcije. Odkar pa delam za misijone, povsem na novo spoznavam kompleksnost misijonskega sveta in njegove izzive. V svojih glavah nosimo različne podobe o misijonih, ki nihajo od romantičnih predstav do strogih stališč.

Komentar Aleša Primca v tedniku Družina je obravnaval nasprotovanje predlogu zakona, ki bi omogočil zastrupljanje bolnikov. Poudaril je, da gre za duhovni boj med dobrim in zlim ter izpostavil pomen molitve in organizacije molitvenih verig. Z več kot 46.000 zbranimi podpisi je bil izpolnjen pogoj za razpis referenduma. Primc je opozoril na nevarnosti zakona, ki po njegovem mnenju uvaja zastrupitev kot najcenejšo zdravstveno storitev in bolnike obravnava kot strošek. Primerjal je zakonodajo z nacističnimi praksami in pozval k množični udeležbi na referendumu, da se zakon zavrne ter zaščiti bolnike in njihove bližnje.

Včasih so pomembne odločitve položene v roke posameznikov ene generacije in zaznamujejo narod naslednje generacije. Danes smo slovenski volilci in slovenski kristjani pred tako odločitvijo. V času razpisa za referendum o zakonu, ki uvaja možnost zastrupitve bolnikov kot novo zdravstveno storitev k oddaji podpisa poziva Tadej Strehovec.

Slovenija je športna velesila v malem. Že desetletja presenečamo svet s številom olimpijskih medalj, vrhunskimi dosežki na stadionu, snegu, v vodi, zraku in v dvoranah. Za mnoge je fenomen uspehov naših športnikov zgolj statistična posebnost majhnega naroda, ki si želi pustiti sled na mednarodnem parketu. A šport je v svojem bistvu več kot le lov na medalje, v komentarju piše filozof športa Jernej Pisk.

Teden mladih v Katoliški Cerkvi nas spodbuja k razmisleku o življenjskih situacijah mladih. Pri razumevanju položaja se moramo zavedati, da mladi kljub navideznemu mirovanju za zasloni, zaznamo v nekaj minutah toliko dražljajev, kot so jih pred leti v celem dnevu.